Strokovna ekskurzija društva Johann Janez Puch v sodelovanju z društvom Prleški železničar
V zgodnjih jutranjih urah v soboto, 8. oktobra, smo se člani društva za ohranjanje tehnične kulture in dediščine Johann Janez Puch iz Ljutomera in prijatelji iz društva Prleški železničar odpravili z vlakom do Ljubljane. Skozi megleno jutro smo se ob pisku piščalke veselo porazdelili po vlaku in se podali dogodivščini naproti. Pot do Ljubljane je bila kljub zgodnji uri vse prej kot zaspana. Ob »pogačah« pridnih gospodinj članic smo se do Ljubljane tako že dodobra prebudili in okrepčali. V Ljubljani smo se na postaji posedli na dva avtobusa, ki sta nas prepeljala do Železniškega muzeja. Prijazno osebje muzeja nas je prijetno presenetilo z dobrodošlico. Nato smo se v dveh ločenih skupinah podali v mogočne prostore, kjer človek osupne ob pogledu na velike parne lokomotive. Strokovna razlaga vodnikov je v temni dvorani, polni vonja po nafti, vazelinu in kovini odmevala in dajala še večjo veljavo in ponos ogromnim primerkom zgodovine – lokomotivam, ki so tako ali drugače zaznamovale našo zgodovino železniškega prometa, hkrati pa razvoj našega življenja. V muzejski zbirki smo lahko videli maketo železniške proge, različne primerke lokomotiv, orodje, telekomunikacijske in signalnovarnostne naprave, uniforme in razvoj prometnega urada. Polni vtisov smo se pred muzejem ponovno združili, pomalicali in se nato odpravili z avtobusom do zasebne zbirke gospoda Jožeta Zalarja v Malih Laščah. Člani obeh društev smo bili presenečeni nad številčnostjo eksponatov, ki jih zasebni zbiratelj lahko premore razstaviti na tako »majhnem« prostoru. S smiselno postavitvijo je nekaterim primerkom izkazal čast in veljavo. Njihove zgodbe so tako res zaživele in obiskovalci smo se lahko vrnili v preteklost in tako ujeli del zgodovine. Nekateri neprecenljivi eksponati pa so se žal izgubili v prenatrpanosti prostora.
Pot nas je nato vodila naprej do gradu Turjak. Ob toplih žarkih opoldanskega sonca smo se v čudovitih jesenskih barvah narave sprehodili do lepo ohranjenega in restavriranega gradu. Glede na to, da je grad prevzel sedanji najemnik brez vsakega rekvizita oz. eksponata, je potrebno poudariti, da je grad estetsko dovršen, z vsemi eksponati in zgodovinsko zgodbo, ki prikazuje nastanek in obstoj te čudovite srednjeveške zgradbe. Po okusni grajski pojedini v viteški sobani smo si nato ogledali grad v vsej njegovi veličini. Edinstven preplet zgodovine in ljudskega pripovednega izročila je bil skozi usta kustosa predstavljen na strokoven, a razumljiv način, tako da so zgodbi lahko sledili tudi naši najmlajši člani. Zgodbe o vitezih, junakih, dvornih norčkih in ujetnikih so nas spremljale skozi vse prostore. V gradu smo si lahko ogledali sobo s prikazom grajske tiskarne, sobo s prikazom razvoja viteškega orožja in oklepov skozi stoletja, prikaz grajske orožarne, srednjeveško oziroma Dalmatinovo kapelo in navsezadnje turško ječo in prikaz srednjeveške mučilnice, ki je bila ob glavnem grajskem vhodu.
Ko smo člani, zdaj že res utrujeni od prehojene poti in vseh informacij spet sedli na avtobus, je marsikoga toplo jesensko sonce zazibalo v spanec. Vlak je imel manjšo zamudo in pod vtisi lepega dne se je pogovor članov in članic razlegal po ljubljanski železniški postaji. Kaj kmalu smo zavzeli svoje sedeže na sodobnem vlaku in se prepustili zabavi in veselemu kramljanju vse od Prlekije. V večernih urah smo tako prišli do postaje Ljutomer mesto, kjer nas je večina izstopila. Ob misli: »Bilo je enkratno!« smo se poslovili in si zaželeli ponovnega druženja na podoben način.
Časi korone so nam veliko vzeli. Ljudje smo se spremenili. Postali smo bolj zaprti, manj se pogovarjamo in bojimo se veseliti. Ampak Prleki se ne damo! In če društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine JJP ohranja prekrasen del zgodovine, je morda zdaj tudi čas, da ponovno stopimo skupaj in obudimo veselje, stare zgodbe in druženja, ki pišejo prihodnost.
